nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Zdaj bi si lahko odgovoril z besedami Susan Sontag: družba spektakla je izmišljotina, izrečena z naslanjača v salonu nekje na zahodni strani te celine, v vsakem spektaklu je na eni strani res nekdo, ki ga očaran gleda, a na drugi strani tudi nekdo, ki ga ta globoko prizadeva, ki v njem trpi, ki ga trpi, ki ga trpinčijo, in moja pozicija pred obličjem spektakla - sicer ne tako drastična - se zdi podobna. Kar je pomembno, sva jaz in moje doživljanje tistega dogajanja na odru, vse drugo je nepomembno, je nič, pa čeprav ti za vrat diha navdušena operna zvezda, z obraza kritičnega akademskega soseda puhti cenena brivska vodica in se od nekod spredaj sliši pokašljevanje zdolgočasenega predsednika česar koli že. Dobro, te teže se je s treningom (ki vključuje tudi pihanje skozi nos, ščipanje v bedro kot pri kakšnem Gidu ali občasno tiho dopovedovanje, kako je vse skupaj navaden minljiv nič) mogoče rešiti, a že naslednje jutro je pisec postavljen pred drugo
preizkušnjo: kaj o včerajšnji bitki med nekom, ki je skušal samo videti nekaj, čemur pogojno rečemo umetniško delo, in tistim, ki ga je neusmiljeno vlekel vase spektakel, zdaj napisati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani