nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Šumni, z obletnicami prezaposleni svet pa naj nikoli ne zmoti Kleiberjevega sna!
Pehlivanianovo ΄»branje΄« Mozartove črne maše bomo, upam, slišali še kdaj, v razmerah, v katerih fuga zvočno ne bo spominjala na velikanski čebelnjak in gradivo nasploh ne bo ponikalo, se lepilo, valilo; v prostoru, ki ne bo zadušljivo razgret, ki ne bo goltal ansambelskega in solističnega dela, ampak ga bo osvetljeval v nadrobnostih, da bomo vsi - tudi ocenjevalci - vedeli, pri čem smo. Navkljub akustični zmedi namreč ni bilo dvoma, da poslušamo intenzivno poustvaritev, ki jo je Pehlivanian modeliral z zelo določno fleksibilnostjo dirigentskega telesa, predvsem kot čutno dramo prelomov, prelivov (sijajni, plastični fortepiani, messe di voce) in izrecnih, slikovitih artikulacijskih nanosov, v katerih je vzprhutala njegova roka (veliki lok zborovskih portatov v Lacrimosi), včasih gestualno bližajoča se patosu, opitosti z lastno vsemogočnostjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani