nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Domnevno strokovno in človeško sporne, ovaduško malovredne in nikomur potrebne predstavnike današnje kritiške veje odrskih umetnosti ter bralce njihovih spisov pa bi ob vseh zmerljivkah s šentflorjanskega Olimpa najbrž utegnilo zanimati, zakaj gledališča in festivali, v katerih odločajo prav umetniški voditelji (oba Delova sogovornika sta med najvplivnejšimi), vztrajno izbirajo za najodgovornejše vloge selektorjev ter članov strokovnih žirij praviloma ravno današnje pisce medijskih ocen (ki si menda naziva kritik niti ne zaslužijo). In zakaj gledališča po vsem izrečenem naravnost bogoskrunsko pogosto v svojih publikacijah, promocijskih gradivih in spletnih straneh navajajo posamezne kritiške zapise v celoti ali v skrbno prikrojenih citatih, včasih celo grobo v smiselnem nasprotju z vsebino celote in namero avtorja. Če bi sodili po dejanski praksi, bi mogli skleniti s pragmatičnim spoznanjem, da v konkurenčnem spopadu naših gledališč za naklonjenost
gledalcev, davkoplačevalcev in odločevalcev kljub vsemu ni najboljši mrtev kritik, ampak utegne vsaj pogojno in začasno obveljati za najboljšega tisti, ki (včasih nemara celo proti svoji volji) s svojim (kakršnim koli) pisanjem, odločanjem ali glasovanjem prispeva otipljivi drobec k večji uspešnosti, prodornosti in slavi »našega« gledališča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani