nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Satirično zaostreno melodramo o t. i. malih ljudeh iz predmestja, preokupiranih z vsakdanjimi ljubezenskimi težavami in nezgodami v zakonu ter večnimi napetostmi med spoloma, ki je doživela krst daljnega leta 1967, je režiser Egon Savin (ob Nebojši Romčeviću tudi soavtor priredbe) ohranil v (danes že skoraj eksotičnih) zgodovinskih koordinatah socializma ter s Popovićevim značilnim gostobesednim (mestoma izrazito pesniško večpomenskim in mestoma aforistično zgoščenim) jezikom tudi v nekoliko umetelno stiliziranem (oz. nerealističnem) področju dobrodušne in blago ironizirane nostalgije po domnevni nekdanji elementarni sreči slehernika. K sklepni dejavni zavezanosti življenju in bivanjskemu vztrajanju (kljub številnim trpkim življenjskim razočaranjem, izdajam in trpljenju protagonistov) je gledalce ob še vedno živem in duhovitem besedilu primerno spodbujala tudi ljudsko radoživa glasba Zorana Erića in Vlada Pejkovića (mestoma izvajana tudi živo) ter zanesljiva
igra preverjenega ansambla z Isidoro Minić (v vlogi varane in na koncu znova spravljivo zadoščene žene Marele), Nenadom Jezdićem (kot donjuansko begavim možem Duletom, ki se vselej prilagodljivo vrne v varen zakonski pristan), Dubravko Mijatović (kot prostodušno zapeljivko Silvano, ki se nikoli ne ozira nazaj in ne zastane na poti) in Mladenom Andrejevićem (kot otroško zaljubljenim starim učiteljem Svetislavom, ki modro zmore privoščiti srečo izvoljenki tudi z drugim) na čelu.
Kurt Cobain in Sigmund Freud na odru
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani