nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Zelo težko gledam posnetke s TV, suhega grla opazujem svoje kretnje, že včasih na radiu sem imel velike probleme poslušati svoj glas, nikoli se mu nisem čisto privadil, zdaj pa imam pred sabo celoten paket; na internetu si zavrtim neki tuj prispevek in v grozi zamižim pa spet odprem oči, moram se videti, kako poln tikov trzam in švigam z očmi med drenjanjem po rdeči preprogi, Rolanda pravi, da sem videti kot preganjana srna, in v nekem trenutku celo povsem nagonsko pogledam naravnost v kamero, le kako sem jo začutil tam v množici? S to podobo pred očmi se grem slikat za časopis, fotograf me postavi, poglej malo bolj levo, pravi, malo više, zamisli se, ne, preveč si resen, in spet si nadenem tisti svoj prisiljeni nasmeh, in on škljoca, jaz pa držim pesti, da si bom všeč, pa da se hladen, bleščeč pot, ki ga sčasoma začutim, ne bo videl tako kot na onih canneskih fotkah, dihati si ne upam, preprosto moram pa se brzinsko popraskati po bradi; nato me malo prestavi
in pravi, naj ponovim kretnjo, razloži, katero, ampak ne, kot da bi se praskal, naj se le malo potipam po bradi, češ, da razmišljam, ali še bolje, se domisli, dotakni se las, popravi si jih, pobožaj, a ostani negiben, in vse to me spomni na deda, ki naju je s sestro pred fotkanjem vedno postavljal v neki položaj, v zamrznjen gib, Blaž in Barbka se sklanjata proti palmi, Blaž in Barbka se stegujeta po knjigo, naokoli pa veja drevesa kot prijazen okvir. Naslednje jutro v nabiralniku najdem čestitko mame prijateljice, ki je ni več, in naredi se mi cmok v grlu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani