nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Ničesar na zunaj briljantnega, osupljivega, impozantnega ni imel njegov recital, ki sploh ni bil recital, ampak celovečerno odhajanje s Schubertom (z njegovo zadnjo sonato) in še prej Schumannom (pa ne tistim herojskim iz zgodnejših ciklov - razcepljeno, a še zaneseno pripetim na begotne odseve izmikajočega se časa).
Imel je le miselni lok, rastoč skoz skladbe kot programsko vzpostavitev Smisla, skoz iskreno ekonomiko in subtilno preprostost tonskega oblikovanja, skoz polglasnost oziroma pridušenost, v kateri je sicer detajl s konic prstov zmožen žarčiti z zefirjevsko avtonomijo in akordski prijem graditi orgelske reliefe, vsaj v področju zmerne tehnične gostote faktur. Kaj bi ovinkarili: v tehnično ne ravno ekstremnem programu je bilo zaznati tudi pianistove meje - slabše izigrana mesta (npr. kratka eksplozivna koda ob sklepu Schubertove sonate), bližnjice »poznega stila«, ki se neizogibno preplete z modrostjo (kakor pač - menartovsko
zapisano - »ukazuje zakon vseh teles«), da ga pravzaprav ni več mogoče ločiti od umetnikove veličine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani