nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Kraj in njegovi ljudje bistveno opredeljujejo pripoved, razvejana otrokova družina, sosedje, prijatelji, sošolci, vsak s svojo usodo, in - kar je še pomembnejše - svojim jezikom, najsibo knjižnim, pogovornim, narečjem ali tujim, torej z jeziki, ki roman spreminjajo v rahlo, zračno, na trenutke magično in občutljivo lirsko tkivo, ki pred bralca postavi dve ravni resničnosti: tisto »objektivno«, dejansko »preverljivo« (torej čas konca šestdesetih let) in tisto subjektivno, ki jo nenehno porojeva pripovedovalčeva domišljija. V njej se namreč vse, kar se zgodi, podaljša v nekakšno »paralelno« resničnost, v kateri svet in njegovi junaki izgubljajo težnost in poletijo v nebo nad Trstom - in letenje je nemara osrednja metafora oz. gibalo Sosičevega romana. Če pa v misel vzamemo še otrokovo »senco na pljučih« oz. težave z dihanjem, lahko rečemo, da se Sosičeva proza dogaja na tenki črti med vdihom in izdihom oz. v času pred (prvim) dihom in slutnji
časa po (zadnjem) dihu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani