nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Le oživljanje svojih lutk, kot pravi, prepušča drugim, igralcem in animatorjem, sam samo kdaj pa kdaj vskoči v kakšno od vlog: vsak naj dela tisto, kar najbolje zna!
Trilogijo sestavljajo uprizoritve Zbogom, princ (2000/01) po Ghelderodovi drami ter Peskar (2002/03) in Svetnik Krispel (2003/04), obe po pripovedih E. T. A. Hoffmanna. Barbara Orel, urednica monografije Silvan Omerzu in gledališče Konj (2005) in avtorica izčrpnega besedila o Omerzujevem delu v njej, opaža v trilogiji korenit preobrat od njegovega dosedanjega - dionizično razbrzdanega - dela: začel ga je namreč zanimati »trenutek na pregibu med življenjem in smrtjo, zdaj osvetljen z vidika smisla življenja in premislekom o poslednjih rečeh, skrivnostjo ustvarjanja in njegovim (božanskim) izvorom; trenutek stvarjenja, pomaknjen v obseg metafizičnega in transcendentnega, okopan v lepoti grozljivega«, torej tista plat umetnosti, ki ji navadno rečemo apolinična. Temu premiku se je
prilagodil tudi Omerzujev likovni izraz: zdaj je začel močneje izkoriščati snovnost materiala (lesa), poteze na obrazih lutk so postale blage, pozornost se je preusmerila na detajl, razrasel se je dialog med lutkovnim, dramskim in plesnim gledališčem, pravi Orlova, zgodile pa so se tudi produkcijske spremembe: vse tri omenjene predstave so nastale v Cankarjevem domu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani