nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Jovanovićeva Ana Karenina zaporedno obnavlja znano »veliko« zgodbo, kar pa stori gledališko skromno, na trenutke gledamo namesto salonske drame čitalniško igro v zgolj zasilni opremi, in ki se od proze, ki ji služi, lahko - po zaslugi Polone Juh - odtrga šele proti koncu. Najniže je Pipanova Katarina, pav in jezuit, priredbeno nezadostna serija dvogovorov, katerih namen in cilj ni jasen, z liki, ki svoje slabosti iz romana prenesejo neposredno na oder, ta pa z njimi operira enako arbitrarno in jih kljub igralski zagnanosti pusti - tako »dramsko« kot »idejno« - nedorečene in papirnate.
Na koncu lahko rečemo, da se gledališka vrednost omenjenih Draminih priredb zdi premajhna, da bi upravičevala odločitve zanje, veliki met je tako samo navidezen, vprašanje dramatizacij pa pušča odprto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani