nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Ibsenova ključna dramska oz. dramaturška inovacija je nemara njegova analitična tehnika: v Ibsenovih »hišah« oz. »zaprtih sobah«, ki jih omenja Kott in kakršne so značilne že za Racina oz. tudi za Pinterja, namreč živi preteklost, ki neusmiljeno določa sedanjost, in Ibsenovi ljudje, kakor jih označuje Szondi, lahko živijo »le pokopani v sebi, na račun življenjske laži«. Tako ni presenetljiva Szondijeva izpeljava, da je Ibsen »morilec svojih lastnih kreacij«, ki jo lahko - seveda v nekoliko prenesenem pomenu - apliciramo tudi na film in na žanre, ki izkoriščajo psihološke oziroma psihoanalitske (Freud je bil Ibsenu blizu) konotacije svojih likov in njihovih dejanj. Ibsenovka, kot ji pogosto rečemo, je tako socialno utemeljena, psihološko analitična drama (ali dramaturška struktura), izpisana z natančno formalno ekonomijo, v kateri ni nič odvečnega, s čvrsto karakterizacijo likov, zagledanih v bolj ali manj skrivnostno preteklost, ki neusmiljeno določa
njihovo sedanjost in ki se razodeva postopoma, kar ji zagotavlja nenehno dramatičnost oziroma priteguje gledalčevo pozornost vse do končnega razkritja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani