nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Sebastijan Horvat in ekipa se do Müllerjevega Kvarteta, ki je dopisovanje Laclosovih Nevarnih razmerij, vedejo enako kot Get Famous or Die Trying oziroma Elisabeth II do uprizoritve Racinove Fedre; za razliko od izredno natančne, statične in abstraktne uprizoritve Eduarda Milerja v Celju pred leti jemljejo besedilo samo kot izhodišče za različne situacije, kot sprožilce, ki še enkrat preverjajo možnosti igralca in gledališča sploh. Tako je v kostumih Belinde Škarice in na scenografiji Petre Veber, z mizo pred orgijo in razkošno požrtijo, sugestivno in malce tudi dekadentno obloženo z razpeli in zlatimi kelihi in kropilnico in svečniki in svečami, zraven pa z zmečkano tekstilno poslikavo križanja v ozadju, v ospredju predvsem igralski par, Radko Polič in Nataša Matjašec, nekje na meji med privatnim in vlogo, med njima samima in vsem tistim, kar naj bi kar nenadoma postala, namreč Valmont in Marteuilova, kolikor ju lahko sploh še dosežeta skozi vse
dopisane stopnice in palimpsestne nanose. Tako postane bunker po katastrofi, v katerega v času pred likvidacijo zgodovine namesti svoja blazirana junaka avtor Kvarteta, v Horvatovi preinterpretaciji gledališče po katastrofi, torej po izgubi dramatičnega, oziroma kar različni, pomnoženi gledališki medprostori.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani