nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
»Noro«, kam vse je Marko Munih popeljal svoje pevce, ko je bil v svoji mladostni fazi nesporno najboljši slovenski zborovski dirigent, ki je pravkar prišel iz Frankfurta in končal izpopolnjevanje pri slavnem Lovru Matačiću, bil dirigent v Slovenski filharmoniji in za hobi še dirigent APZ Tone Tomšič, ki ga je vodil deset let (od 1965 do 1975).
Munih je glasbenik de natura; odličen pianist, ki se je včasih pred pevci »spozabil« in začel igrati, da smo kar strmeli, slovel je kot družaben, odprt, odkrit, če mu kaj ni bilo prav v zvezi z glasbo, je morda nekaj časa prikrival, potem pa že našel pravo priložnost, da se je odprl in pred zborom povedal, kaj ga teži. Munih je pravzaprav imel srečo, da je naletel v svojem času, to je proti koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih, na ambiciozno generacijo študentov, ki je poleg pripadnosti slovenski in mednarodni zborovski zakladnici gojila željo po uveljavitvi slovenske zborovske kulture kjer koli
na tujem, kjer se je ponudila priložnost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani