nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Videti je, kot da bi šele najnovejši val uprizorjenih dramatizacij t. i. velikih klasičnih pripovednih umetnin (zlasti romanov) - tu naj spomnim vsaj na najodmevnejše, kot sta Korunovi odrski priredbi in postavitvi romanov Idiot in Bratje Karamazovi Dostojevskega, Jovanovićeva postavitev Pinterjeve in Trevisove priredbe Proustovega Iskanja izgubljenega časa ter Kicova postavitev Fišerjeve drame Medtem (po motivih romana Premirje Prima Levija) - spodbudil in sprostil v jesenskem delu sezone v dveh nacionalnih gledališčih tudi dovolj repertoarne drznosti in pripravljenosti na izvedbeno tveganje s krstnima uprizoritvama avtorjevih dramatizacij znamenitih romanov Draga Jančarja Severni sij (1984) ter Katarina, pav in jezuit (2000), ki jima poznavalci in ljubitelji sodobnega slovenskega romana priznavajo klasično umetniško dovršenost in izpovedno tehtnost.
V mariborski Drami SNG so v prepoznavni režiji Mileta Koruna oživili Jančarjevo »zgodbo
o človeku, ki je stopil z vlaka v nekem mestu in so ga čez nekaj mesecev od tod popolnoma drugačnega odpeljali« kot vsečasno in univerzalno zgodbo o sleherniku, ki na sledi za drobci identitete, smisla in notranjega miru iz lastnega otroštva v luči zloslutnega nebesnega pojava in družbenih okoliščin krize izpahnjenega sveta med obema vojnama odločilno prepozna tujstvo, marginalnost in minljivost kot svojo edino danost v vsečasju in vsemirju večnosti sveta.
V ljubljanski SNG Drami pa so v režiji pobudnika krstne uprizoritve Janeza Pipana oživili Jančarjev v baročno razgibani 18. vek postavljeni ljubezenski trikotnik med pavje nastopaškim oficirjem, bogoiskateljskim redovniškim asketom in naravno žensko, edino sposobno polnokrvne in brezpogojne ljubezni do drugega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani