nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Ternovškov Kemp je samovšečen, narcisističen in brezčuten možak, postopno napreduje proti empatiji, ki jo omogoča predvsem mesto njegovega edinega gledalca, Grace, ki jo odigra Štefka Drolc; njena pretežno molčeča gospa, najprej tudi malo hudobna, postaja vse bolj nasmejana, dobrodušna, od začetnih grimas prek vzklikov vzhičenja dobiva vse bolj jasno artikulacijo, večino časa ga pozorno nemo opazuje s postelje, zato je najbolj zgovorna njena mimika in gestika, ki jo igralka izvrstno obvlada in dozira, sicer pa z minimalizmom in intenzivno prisotnostjo samo podčrtuje občutek trpnosti, izročenost nastopaštvu.
Režija Matjaža Latina ob dramaturškem sodelovanju Roka Vičnika, tudi prevajalca, postavlja to igro kot niz hitrih prizorov, med katerimi so zatemnitve za drobne rekvizitne spremembe in te se kar potegnejo, pa tudi sicer se zdi, da bi bilo mogoče predstavo zgostiti in poantirati Kempove preskoke v grotesknost, predvsem pa sam konec; ko se odmika
v ozadje verističen scenski izsek z dominantno posteljo in oknom, postavljen na privzdignjen oder, ki predstavlja Graceino mansardo, scenograf je Branko Hojnik, Kemp skoraj dobesedno obvisi na odru v ne do konca razumljivi pozi; katatonija, zlom, dobra stara emocionalna suša? Čeprav se uprizoritev ne zna izogniti v besedilo vpisanemu patosu, se zdi, da žanrska poskočnost sicer izriše Kempovo groteskno in bolestno izločenost, vendar na račun drugih, globljih plasti njegove osebnosti, ki izhajajo iz travmatičnega otroštva, o katerem sicer marsikaj slišimo, a se nam ne zlepi in ne leže na njegovo današnjo pojavo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani