nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Panychevo besedilo je čudna in neproblematična zmes absurda, črnega humorja in obsmrtne razčustvovanosti, vse spominja na vic, ko zakonski par dolga leta streže zoprnemu in zahtevnemu stricu, potem pa ob smrti ugotovita, da sploh ni bil sorodnik; v Bdenju Kemp, ki se ima za nečaka, obišče umirajočo teto in potem spremljamo čudne odklopljene poskuse, da bi ji razložil, kaj je njena dolžnost, namreč umreti hitro in sploh, dokler se prav pocukrano vse skupaj ne zvrne v postopno medsebojno sprejemanje, socializacijo, celo navezanost. Kemp je namreč malo zaostal, ne umsko, čustveno je brat Kosinskijevega gospoda Chancea, in iz tega se napaja ta 'komedija', ki v ptujski uprizoritvi ni zelo smešna, bolj kot jedek in črn obsmrtni humor izstopajo Kempova breztemeljnost, retardiranost, odljudnost pa tudi nemoč gradnje enovite in sklenjene identitete; Aljoša Ternovšek ga odigra kot niz privzetih poz, zdi se, da gre za napaberkovane klišeje, skoraj vse je že
igranje, včasih prav jimcarreyjevsko zaostreno in zamrznjeno, radikalno, z otrplo in zaustavljeno gesto. Ternovškov Kemp je samovšečen, narcisističen in brezčuten možak, postopno napreduje proti empatiji, ki jo omogoča predvsem mesto njegovega edinega gledalca, Grace, ki jo odigra Štefka Drolc; njena pretežno molčeča gospa, najprej tudi malo hudobna, postaja vse bolj nasmejana, dobrodušna, od začetnih grimas prek vzklikov vzhičenja dobiva vse bolj jasno artikulacijo, večino časa ga pozorno nemo opazuje s postelje, zato je najbolj zgovorna njena mimika in gestika, ki jo igralka izvrstno obvlada in dozira, sicer pa z minimalizmom in intenzivno prisotnostjo samo podčrtuje občutek trpnosti, izročenost nastopaštvu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani