nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Plesalka v solu, ki ga začne stoje na eni nogi, niza podobe telesne skrivenčenosti s prepoznavnimi prvinami mitoloških živalsko-človeških bastardov, pri čemer predstava ne preseže nizanja večinoma bolj ali manj statičnih sekvenc, hkrati pa nima dramaturškega razvoja in se skozi uprizarjanje pošastnih podob zgolj dotika same teme. Tematsko nejasen in hermetičen je solo Porcelain me Boštjana Antončiča, ki sicer svoj solo začne precej obetavno z razpostavitvijo devetih podolgovatih utripajočih luči na prizorišču, katerih utripanju v prvem delu gibalno sledi, v nadaljevanju pa se z viteško rokavico na roki postavlja v poze srednjeveških in renesančnih moških likov in podobno kot Leja Jurišič gibanje zgolj nakazuje. Iz posameznih sekvenc prvega dela zadnjega sola je mogoče sklepati, da je Boštjan Antončič tehnično in izrazno zelo obetajoč plesalec, medtem ko je si je Leja Jurišič, ki je kot plesalka v zadnjih letih sicer plesno opazno napredovala, s težkimi
statičnimi pozami zadala prenaporno nalogo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani