nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Režija Ivane Djilas se je od uvodne zamrznitve stranskih likov naprej izmikala filmskemu minimalizmu, jo v stranskih likih ubrala proti stilizaciji in karikaturi, sicer je ustvarjala groteskno, absurdno pintarjevsko ali celo magrittovsko atmosfero, pri čemer jo je podpirala predvsem scenografija Petre Veber, ki je močno odprla vertikalo, Chanceu stvari pač padajo z neba; malo starinski interier, obenem tudi malo vrt, vedno s televizorjem kot centrom. Vse je, podobno kot stojalo z oblekami v kotu, kot da malo poraslo z bršljanom in je potem vse moderno pravzaprav predmet silnega čudenja, recimo v kletko zaprto svetlobno telo, prostor pa s stranskimi osvetlitvami omogoča tudi hitre preskoke v abstraktne eksterierje in hitro prekrivanje odrskih akcij, pa se nam kljub temu včasih zazdi, predvsem proti koncu, da so v tej kratki predstavi kakšni prizori malce potegnjeni, a vendar duhoviti, malo pa tudi »stripovsko« skicirani. Patinirani, starinski
in zato izrazito neaktualistični pa so tudi duhoviti, malo zmaknjeni, žanrsko podloženi kostumi Jelene Proković.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani