nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Predstava o umetniku, ki živi v revščini in v nemogočih razmerah ustvarja dela epohalne lepote, je še implicite nosila s seboj nekakšno spoštovanje, literarno pleme si je iz roda v rod predajalo legende o človeških stranpoteh velikih umetnikov, ne da bi pri tem izgubilo smisel za bistveno v njihovem ustvarjanju. Zadnje romantične poglede na umetnike sem ujel v času svojega mladostnega zorenja (A portrait of the artist as a young man!), ko smo poslušali zgodbe iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja - takrat je menda, pravi ustno izročilo, med najboljšimi slovenskimi književniki pomenilo jesti, vsaj v javnosti, nekaj najbolj banalnega in nizkotnega, piti, in to veliko, pa nekaj častnega, vsekakor umetniškega. Paralelna zgodovina književnosti je pripovedovala tudi o starejših dogodkih, o kravi, ki jo je Ciril Kosmač po celonočnem krokanju kupil, potem pa za stavo na štriku pripeljal pred kavarno Prešeren, predvsem pa o novejših, o
Rudiju Šeligu, ki je igral pozavno v cirkusu in po vsaki predstavi za »gažo«, kot je pravil honorarju, v gostilni častil svoje prijatelje, o Petru Božiču ob šanku Emone, o Dušanu Pirjevcu in njegovih podaljšanih seminarjih s študenti v gostilni Pri Mraku, kajpak o Vitomilu Zupanu in njegovih erotičnih obsesijah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani