nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Gre za režijsko dopisovanje čez tri dramatične fragmente, raziskave odnosa med spoloma Elfride Jelinkove, pri katerem imajo prepoznavni žanrski obrazci, od nekakšnega štorastega lutkovnega gledališča do kabareta in muzikaličnih vzorčenj pa repa in plesnih vložkov, veliko in prevladujočo vlogo, predvsem pa glasba, veliko glasbe, enkrat odpete in drugič odmuzicirane, za kar je vse poskrbel skladatelj Mitja Vrhovnik-Smrekar, za gib, se reče za plesne vložke, veliko plesnih vložkov, pa Tanja Zgonc. Vse to potegne uprizoritev proti groteski in ji jemlje zaresnost, jo izmika pričakovanju in ji narekuje drug, ne toliko rigorozen ritem, ji jemlje zavezujoč in udaren angažma, kakršnega v svojem avstrijskem literarno-gledališkem okolju nedvomno povzroča: ne le aktualizacija, ne le občutek, da se to dogaja v polpreteklem času nekje v loškem pogorju, predvsem žanrska občutljivost, ki se pogosto sprevrača v preoblačenje in napenjanje, da bi se potem vse skupaj zresnilo,
pa spet izmaknilo in si nadelo nov kliše, so glavni postopki. In če pri nekaterih delih enkrat brbota od intermedialnosti, najbolj v prvem delu, Sneguljčici, ki jo odigrata Vesna Slapar in Jose kot Lovec, poudarjeno, tudi karikirano in z občutkom za alpski imaginarij, pri katerem nekaj Bedančeve robatosti in zmaknjenega sladkega disneyjevstva ne manjka, so drugi bolj zares, erotični in v tem tudi brutalni in neposredni, tak je ves drugi del z Vesno Jevnikar kot Trnuljčico in Matejem Pucem kot Princem, kjer gre za eno samo mečkanje in rajcanje in so zato dialogi pravzaprav medpoljubni in predorgazmični hropci, da bi na koncu, v tretjem delu, ob Rozamundi, ki jo odigrata Darja Reichman in Branko Jordan kot Fulvio, raziskava dobila bolj mrakobne, tudi usodnostne, formalno pa bolj ostre in nevarne prelome.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani