nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Kot slovenski pesnik tega časa, v otroštvu zaznamovan z domačo izkušnjo enobejevske jalove setve, pa je Zajc pričal iz notranje emigracije, v kateri so skupaj z njim domovali posameznikova krivda, neodrešenost, (ne)moč ljubezni in za zmeraj ranjena človečnost. Ne glede na to, ali gledamo na Zajca iz evropske ali zgolj slovenske perspektive, je to pesnik, ki je do predvčerajšnjega dne izpovedoval vsem umljivo in dosegljivo in torej tudi resnično temó življenja. Če njegova pesniška moč ne bi pripadala slovenski usodi, se mu največje svetovno priznanje za literaturo, Nobelova nagrada (o čemer smo si zadnja leta upali govoriti zmeraj bolj na glas), ne bi smela izmakniti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani