nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Mićanovićev danski princ je sodobni nevrotični junak, zdaj popolnoma otročji, mlajši, kakor je videti, domala ludistično igriv, zdaj skorajda tragično zresnjen, subjekt in objekt usode oziroma zgodovine, ki se odigrava na danskem dvoru, hkrati, nenehno v pogonu; na trenutke komično neroden, nato globoko pronicljiv, skratka Hamlet, kakor si ga dandanes zlahka predstavljamo, brez historične patine, zato pa z jovanovićevskim temperamentom, ki ga nič ne more ustaviti, vendar z njim tudi ničesar ne more »razrešiti« ... Hamlet je tako zlasti povsem aktualna »identitetna« prezentacija samega lika, ujetega v splet dvornih intrig, pri kateri sta bila Jovanoviću v opazno pomoč tudi scenografija Jasne Vastl in glasba Draga Ivanuše.
Predstava je slogovno (po Jovanovićevih besedah zavestno!) precej neusklajena in nedosledna, čeprav v detajlih in posameznih rešitvah sveža in lucidna manifestacija Jovanovićeve režijske invencije, kakršno v domačih uprizoritvah
pri njem pogosto pogrešamo; opazna je režiserjeva ideološka izostrenost (stražarji nosijo kalašnikove, Klavdij v izvedbi Branka Lečića je mnoge spominjal na Miloševića ipd.) in pa ponekod, zlasti v uprizoritvi dvora, pomenljiva interpretativna radikalizacija (kamor pa le težko štejemo precej deklarativne prizore z duhovi »preteklosti«, ki obvladujejo dogajanje), vse do groteske in karikature. Odsotnost stila je tudi ena od pomanjkljivosti uprizoritve priredbe Tolstojeve Ane Karenine v režiji osemindvajsetletnega ruskega režiserja Vasilija Senina, ki je sicer primer tehnično dobro zrežirane celote (po mnenju podjetnega direktorja festivala Dina Mustafića v hrvaškem kontekstu celo izjemne), ki pa za svoje ambicije ne najde vselej ustreznih igralskih rešitev (zlasti pri ključnih likih, kakršna sta npr. Vronski ali Karenin), nemalokrat pa se v preobilju domislic izgubi oziroma pozabi na časovno-prostorsko dramaturško logiko in usmerjanje gledalčeve pozornosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani