nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Zaradi kraja dogajanja Magnolije namreč niso odigrane, kot da ni četrte stene, nasprotno, vse je igrano na steno z ogledali, torej proti publiki, in med svojim frizerskem lepotičenjem se prav zgovorno ogledujejo in tako so najbolj pogoste pozicije zahrbtne, igralke stojijo ob pogovoru ena za drugo in komunicirajo prek fiktivne točke odboja. Bernarda Oman kot živahna in sentimentalna lastnica salona in Tanja Dimitrievska kot njena najprej štorasta in zmedena, potem postopno vse bolj versko vznesena pomočnica, Maja Boh kot živahna vdova in Ljerka Belak kot tečna, namrgodena soseda, ki pod trdo masko skriva svojo človeško občutljivost, vse so predvsem podpora in gradnja frfotave in spremenljive atmosfere. V ospredju sta hči in mati; Jana Zupančič je najprej malo avšasta, že njen široko razprt pogled nekam naprej in frfotava gestikulacija nakazujeta tisto temeljno optimistično značajsko črto, ki jo potem toplo in spravljivo zadrži do bridkega konca, ki se
mu bliža z zvedavostjo in zaupljivostjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani