nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
To vprašanje se mi je posebno zaostrilo ob tistem delu razstave, ki predstavlja slikarstvo; čeprav je na razstavi tudi nekaj kakovostnih slik (Žiga Kariž, Uršula Berlot, Andrej Brumen Čop ...), je ravno slikarski del razstave po mojem najmanj kakovosten; treba je priznati, da je razstavljena tudi kakšna obupno diletantska slika. Kriterij izbora slik je seveda prepoznaven in legitimen: gre za tematizacijo nekega premika v samem slikarstvu v odnosu do pojava »novih medijev« in računalniško generirane podobe: izbrane slike naj bi ponazarjale tezo, kako je tudi dela, ki so nastala v »tradicionalnih« slikarskih medijih, v tem času strukturno določil prelom, ki se je zgodil s prestopom podobe v polje »digitalne ontologije« (pri čemer gre za novo pojmovanje materialnosti podobe in ne za njeno dematerializacijo; o tem je že na začetku 90. let zelo subtilno pisal Igor Zabel). Toda vprašanje je, ali ta prelom nujno globlje reflektirajo na primer slike, ki okorno
preslikujejo »zamrznjene« sličice z videa ali računalnika, kot pa slike, ki te refleksije ne izpeljejo »na prvo žogo«, ampak skozi kompleksnejšo refleksijo zgodovine slikarstva in subtilnosti njegovih specifičnih sredstev (na primer nedavno cikel Mreže sveta Sergeja Kapusa ali pa novejše slike Emerika Bernarda itd.).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani