nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Andersenove pravljice se avtorica dramatizacije, koreografinja, režiserka in avtorica songov loteva na izrazito gledališki način; bolj kot kaj, namreč zgodbo o ljubezni, ki premaga vse ovire, ji gre za uporabo imanentnih in vešče izrabljenih gledaliških sredstev, za to, da spregovori z gledališkim jezikom bolj kot s kakšnim drugim, zato je morda ravno verbalni del predstave nekoliko pod ravnijo nekaterih podobnih uprizoritev za otroke in mladostnike. Da se razumemo; s samim besedilom ni nič narobe, dramatizacija je brez napak in tudi večjih reinterpretacij, vendar pa so nas predvsem pesniki, ki so se lotili gledaliških uprizoritev nekaterih zimzelenih pravljic, tudi z vloženimi songi - Ivo Svetina, Milan Jesih, Andrej Rozman Roza, B. A. Novak in drugi, ki so samo nadaljevali visoko jezikovno občutljivost svojih modernističnih pesniških kolegov, Daneta Zajca, Svetlane Makarovič -, tako razvadili, da si bomo kranjsko uprizoritev o begu v intimo in
nazaj zapomnili predvsem po vizualni izčiščenosti. Prostor scenografinje Vasilije Fišer nas že takoj opomni na drugačno, popačeno realnost, saj visi navzgor in je takoj zraven porcelanastih figuric tudi svetilka kot merilo, in nenadoma smo v čudežnem svetu disproporcev kakšne Carrollove Alice, kar se potem še stopnjuje s prelomi med ploskvami, pravljična eskapista vstopata in izginjata skozi različne razlomljene ravnine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani