nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Skupaj z njim - in z nekaj besedilnimi, zlasti pa spektakelskimi dodatki - sicer verjame v »ljubezen«, čeprav pozna tudi njene temne strani, vendar se ne ustavi ob vsesplošni »sreči«, ki jo širi med nastopajoče (parov je v Buljanovi različici precej več) - ti pa v pravem hepeninškem slogu naprej med gledalce -, temveč dejanje v nekakšni evforiji zaljubljanja ustavi v točki, ko bi se bilo treba odločiti, kako naprej, oziroma bi bilo treba odgovoriti na vprašanje: Kaj potem, katera je hrbtna stran visoke pesmi (ali kako neki zveni »nizka pesem«), kakšno je jutro po poročni noči, kateri so stranski učinki »kemične reakcije«, znane pod imenom ljubezen?
Buljan na ta (fiktivna) vprašanja seveda ne daje neposrednih odgovorov, poznamo pa Koltèsove odgovore nanje: podal jih je v dramskih delih, ki jih je napisal po Maršu. Buljan s svojo »mehko« režijo, rahločutno sledečo avtorju, dramski dialog v ambientu Tobačne zlasti na široko razigra v zanimiv in svež
gledališki »ekskurz«, pri čemer se zdi - če omenimo samo dve »skrajnosti« - sicer intenzivni uvodni prizor med ljubimcema (Senka Bulić in Damir Orlić) energetsko vendarle preslabo zdiferenciran in vodi v že omenjene utrujajoče splošnosti, najmočnejšo dramsko prodornost in naboj pa nemara nosi dialog med Pio Zemljič in Markom Mandićem oziroma Mandićev »solo« nastop, ki že anticipira tako Koltèsovo kot tudi Buljanovo zrelo dramsko oziroma gledališko delo.
Blaž Lukan
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani