nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Njena nikoli izpolnjena mladostno naivna in prostodušna ljubezen do dvoličnega moškega v duhovniški službi ter nezakonska hči kot sad zapoznele avanture zrele ženske s patriarhalno zarobljenim protagonistom njene doktorske raziskave na Pohorju sta očitno ključni postaji, ki jo nenehno spremljata na miselnih beganjih po spominskih labirintih očitno prehitro in preveč zlahka zapravljenega zasebnega življenja. Bicikel s praznima zračnicama, s katerim na koncu dogajanja Erika pomenljivo obstoji ob spoznanju, da je ne more odpeljati nikamor (da je v umobolnici, nam razkrije moški v bolnišnični beli halji, ki za hip vstopi v prostor), je prispodoba najglobljega prepoznanja njenega življenjskega poraza, ki ga ne moreta ublažiti dejstvi, da je kot antropologinja sicer dosegla mednarodni ugled s svojo doktorsko disertacijo o nenavadnem ravnanju prebivalcev pohorske vaške skupnosti in da je tudi kot ženska oziroma mati poskrbela za človeško in znanstveno potomstvo
(hčer antropologinjo, ki deluje na tujem).
Irena Mihelič je tenkočutno in nevsiljivo oblikovala notranje razgiban in vznemirljiv lik sodobne poraženke iz izobraženskih oz. znanstvenih krogov v živo neposrednih in ponotranjenih izpovednih dialogih z golobom Engelcem ter samoobrambno ostrih in odrezavih umišljenih dialogih s svojimi znanstvenimi kolegi z različnih koncev sveta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani