nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Režiser in koreograf gradi svojo prepoznavno stopnjevano čustveno napetost (včasih tudi nabreklost) in poetično odprtost oz. ponekod tudi enigmatičnost uprizoritve na kontrastiranju neposredne, ekspresivne, zatrte in izmučene zemeljske telesnosti protagonistke ter mogočne poduhovljene glasbe Zbigniewa Preisnerja. Skrbno izbrano, prečiščeno in stopnjevano odrsko dogajanje deluje kot pasijon po Sylvii Plath, na katerem je najpretresljivejša »postaja«, ko protagonistka vleče in izvleče tenko belo vrv (življenja) s škripca na stropu ter nato odpre popotni kovček in pripravljeno belo srajco za v grob namoči v gosto in težko rdečo barvo, s katero nato prebarva še bolniško posteljo in sama sebe ter iz igralke oz. performerke preoblikovana v »likovno umetnino« v težkih sakralnih sozvočjih in dimu zapusti prizorišče.
Slavko Pezdir
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani