nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Dolgčas je obakrat neizmeren; režijski debitant Jaume Collet-Serra med drugim ne izkoristi niti popularnega žanrskega stereotipa, vloge nerazumljenega umetnika, ki zaslovi šele po spoznanju, da je seciranje človeške anatomije lahko uporabno tudi v umetniški praksi!
Zgodovina filma je polna tovrstnih izvirnih in duhovitih transgresij, med katerimi je ob malce tradicionalnem, čeprav odličnem De Tothovem izvirniku (Vincenta Pricea žene običajno maščevanje), treba omeniti vsaj še Cormanovo klasiko Vedro krvi (1959), v kateri je režiser kiparja postavil v tedaj aktualno okolje beatniške kulture, ter Color Me Blood Red (1965) Herschella Gordona Lewisa, kjer je neuspešni slikar, avtor slovite enovrstičnice (»tudi Gauguin je bil nepriljubljen!«), popartistične snobe navdušil šele s »pristno« rdečo barvo. Nič od tega ne najdemo v Serrajevem filmu, neškodljivi in silikonski rutini, saj režiser očitno vse stavi na mularijo, ki do sodobne likovne
umetnosti pač nima nobenega odnosa in morebitnih vzporednic niti ne bi razumela.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani