nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Ob neobičajnih »odraslih« temah revščine oz. socialne odrinjenosti na rob, staranja oz. minevanja ter smrti in celo posmrtnega življenja »na drugi strani« sveta, se zdi za doživljanje predstave pomembna tudi tema celote in delov, razdvajanja in ponovnega stapljanja v eno, ki jo v dogajanje prinaša bela svetloba Lu(ne), na začetku in koncu zaokrožene v oblo popolno svetlečo kroglo, med popotovanjem pa v treh svetlečih »rezinah« razdeljene med Šivica, Škofica in Helgo.
Simpatične namizne lesene lutke, ki morda zaradi dolgega koničastega lesenega nosu naslovnega junaka sprostijo nežno nostalgično asociacijo na Ostržka, je likovno zasnovala Špela Trobec, ročno pa so jih od zadaj tudi igralsko polnokrvno oživljali Martina Maurič Lazar (kot nepopravljivo samozadostni, vzvišeni in akademsko nastopaški Mojster Šivic), Gašper Malnar (kot plebejsko poulični zbiralec pomij Škofic), Katja Povše (kot nesramno prostodušna pljuvalka Helga), Iztok Lužar (kot
temperamentni in bistroumni Ukulelar) ter Brane Vižintin (kot mogočni in hrupni Velikan z drevesom v ušesu), ki jim je pri izbiri jezikovnih ravnin in odrski izreki pomagala lektorica Barbara Rogelj. Za vsebinsko ustrezen in zaokrožen zvočni oz. glasbeni vtis celote je poskrbel skladatelj in izvajalec posnete inštrumentalne spremljave na osmih različnih inštrumentih Milko Lazar, ki je izkoristil tematsko angažiranost uprizoritve in ritmično členjenost Rozmanovih songov za solistične in zborovske napeve v ustreznejši smeri bolj brechtovsko-weilovske prebudniške robatosti kot pa broadwaysko uspavajoče blagoglasnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani