nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Protagonista sta zbita na prvotni položaj, nihče bolj prevaran ali ponižan od drugega, oba enako poražena, kot sta pred tem oba verjela v možnost pobega v fiktivno indijo koromandijo.
Predstava Dušana Mlakarja se zdi od začetka do konca natanko izmerjena, že v stilizirani vizualni podobi Slavice Radović, ki na nagibajočih se tleh gradi sceno z vizuro camere obscure in je v tej obliki nekakšen pratopos človeškega bitja, vselej stremečega po več in više; garbarekovsko zračna je atmosfera glasbene podlage Mirka Vuksanovića; striktna jezikovna redakcija Katje Podbevšek in dobra govorna izvedba, ki sledi; kostumi Svetlane Visintin so stalnica klasičnih leg. Strindberg je bran kot beckettovsko prečiščena, matematično natančno zložena struktura - režiserjev ustaljeni pristop k uprizarjanju, ki v skrbi za gladek prenos predloge običajno stavi na inventivnost, kot je ta vpisana v črke, se tokrat obnese kot nenavadno utemeljen, pregleden, ko že s
selekcijo dramskega materiala in nezastajajočim ritmom uprizarjanja ostro zgošča in poantira svoj prenos na oder - od tega do smiselnosti vnovičnega uprizarjanja ni daleč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani