nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Mestno gledališče ljubljansko, premiera 7. 4. 2005
Prvo, kar zaznamuje Šedlbauerjevo režijo Kralja na Betajnovi, je prostor s posebno atmosfero, ki ga podpisuje scenografka Špela Puc; sodobna gostilniška kuhinja s črno-belimi ploščicami po tleh, narebranimi srebrnimi cevmi in napami in velikim rjevarnim štedilnikom na sredi, ob katerem sedi zaposlena v Kantorjevem gostišču, popevajoča novokomponirano plažo z zmehčanimi l-ji ob lupljenju krompirja, in zraven domača hči, Francka, z avbo v napol noši, in ob četrtinki že malo fajhten Maks, ki deluje precej rokersko, dolgolas in v škornjih, in se neartikulirano smeji; gre za prostor nekje med javnim in zasebnim, da je hkrati izločen, nekakšno skrito »zakulisje« javnega, gostinskega, hkrati pretočen in odprt, za izbrane povabljene in vsiljivce, proti mizam z gosti, ki jih občasno ugledamo skozi odškrnjena nihajna vrata, in skozi line se potem pokaže, pa ne razumemo povsem, tudi Bernot, ko ga
ženejo orožniki. Gre za dosleden prenos Cankarjevih napotkov, ki kaže, v kaj se je Betajnova razvila v tem nekaj več kot stoletju od nastanka drame; iz krčme kot centra trškega dogajanja v nobel domače gostišče z narezki in zrezki, odprtim vinom in retrokmetstvom kot ponudbo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani