nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Tako kot moja domača nevidna živo zelena stena, na katero naslonim Statične pesmi Gotffrieda Benna, kjer opisuje nevrotično veličino urbane samote in mirovanja »premeščati mesta, delovati, prihajati in odhajati, je znak sveta, ki ne vidi jasno«. Rahlo nevrotični Benn, čigar literarni alter ego dr. Ronner še od Bruslja do Antwerpna ne zmore, ne da bi se pri tem njegov jaz razlomil na koščke, ironično piše o potovanju in premikanju, povzdiguje samoto kot edini način, da se zares povežemo z najbolj oddaljenimi horizonti sveta, in edini način, da se predamo pravemu ugodju, »grozljivo: biti povabljen, ko so doma sobe mirnejše, kava boljša in pogovor ni nujen«. Pomislim, da je mogoče Benn zadnji pravi opisovalec urbane samote zgodnjega 20. stoletja, kjer je dom še vedno bolj nevtralen od potovanja, statična intimnost pa polna domišljije o poti, o zunanjosti, ki je le korak stran popolnoma drugačna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani