nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Gostovanje japonskih izvajalcev, Kjoza Nakamure in Godža Masanosukeja (v materialih Cankarjevega doma se kljub pojasnilu o mednarodni transkripciji pojavljata dve obliki zapisa njunih imen), s tremi primeri tradicionalnega japonskega gledališča kabuki, je bila nedvomno slikovita in koristna informacija o tej plesno-gledališki formi, vprašanje pa je, če tudi kaj več.
Informativna je bila tako razlaga nekaterih veščin kabukija, ki jo je občinstvu nazorno predstavil Wakayagi Kichiyusuke (npr. načini igralske »transformacije« moškega telesa v žensko, različne možnosti uporabe pahljače ali rokavov kimona, preoblačenje med plesom), pa predhodno prebiranje vsebin posameznih umetniških točk (Andrej Bekeš; sicer bralca nihče ni predstavil), ki so jih v svojem neverbalnem in vizualno bogatem, čeprav nujno tudi reduktivnem jeziku nato prezentirale konkretne realizacije; s samo izvedbo pa je za zahodno percepcijo že problem. Denimo da se -
kolikor se pač more - še lahko odreče svoji dominantni zahodnjaški poziciji oz. navajenosti na ustaljeni gledališki kod, in plesnih točk ne jemlje zgolj kot prezentacijo neke eksotične kulture oz. folklore, vendar mu kljub temu od izvedbe v »absolutnem« smislu ne ostane veliko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani