nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
In ded je bil vendar Maistrov borec, in rad je pripovedoval, kako so se mariborski učiteljiščniki, še pred prvo vojno, tepli z nemško govorečimi sošolci! In predmeti, ki sta jih stara starša, nekdaj učitelja na Štajerskem, tako imenovala, niso prihajali iz imovitega meščanskega sveta (kaj naj bi v tisti leksiki počel en »širhakel«?, še najbolj imeniten je bil, če se prav spominjam, moj prvi »tintenšrajber«!), ampak, se mi vse bolj dozdeva, iz časov njunih mladih dvojezičnih let; takšno govorjenje je bilo, seveda, znamenje jezikovne neosveščenosti in celó zanemarjenosti (z materjo sva ju kasneje dostikrat, le napol v šali, opozarjala na to), a tudi njuna vez z mladostjo, s stvarmi, o katerih se potomcem mogoče še sanjalo ni. - Do danes se mi je, ker jih ne slišim in ne uporabljam več, porazgubilo dosti, najbrž več kot polovica, tistih besed, in nemščine se nisem nikoli učil, da bi mi jih na drug način priklicala v zavest, in težko bi rekel, da se
počutim kaj jezikovno revnejši zato, a ne bi rad pozabil (in jih najbrž tudi ne bom) prav vseh, saj potlej tudi takšne tople nežnosti, kot jo prinese, čeprav za hipec ali dva, nenadejan »štopelcier«, ne bi več bilo. »Grizgot.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani