nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Untzovajter - med grdimi sposojenkami in spakedrankami sem živel, ki bi mi jih zdaj še kaj navrelo, če bi se s spominskim očesom posprehodil po tistem stanovanju in po predmetih v njem, ampak zraven so, v knjižnici v »šlafcimru«, stale imenitne predvojne slovenske knjige, ob katerih se je začel vzgajati, da tako rečem, moj jezikovni čut. In ded je bil vendar Maistrov borec, in rad je pripovedoval, kako so se mariborski učiteljiščniki, še pred prvo vojno, tepli z nemško govorečimi sošolci! In predmeti, ki sta jih stara starša, nekdaj učitelja na Štajerskem, tako imenovala, niso prihajali iz imovitega meščanskega sveta (kaj naj bi v tisti leksiki počel en »širhakel«?, še najbolj imeniten je bil, če se prav spominjam, moj prvi »tintenšrajber«!), ampak, se mi vse bolj dozdeva, iz časov njunih mladih dvojezičnih let; takšno govorjenje je bilo, seveda, znamenje jezikovne neosveščenosti in celó zanemarjenosti (z materjo sva ju kasneje dostikrat, le napol v
šali, opozarjala na to), a tudi njuna vez z mladostjo, s stvarmi, o katerih se potomcem mogoče še sanjalo ni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani