nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Vsaj v njih smo vsi ustvarjalci in ponoči se pišejo krasne in strašne črtice in novele ... Ko pa te odnese preko, izven znanega, ko si na robu človeškega, denimo, kot jaz, ponovno v zibelki pragozda, takrat se meje ustvarjalnosti in življenja raztopijo. Prizori iz sanj se vpletajo v besede, govorjene v temo, vročično popolnočno pisanje rojeva skrivnostne misli v opoldanski senci pod materinsko mehko krošnjo guave in se naslednjo noč neslišno raztreskuje v golo bivanje pod črnimi plahtami bananovca, medtem ko mesečino predira tamburinu podobno zvenenje kobilice, in ki traja, traja vse v predjutro, ko se mimo stolpa privijuga pridušeno petje vaških muezinov ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani