nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Samota oziroma izločenost namišljenega bolnika Argana iz družbenega okolja je opazna od samega začetka, ko ga zagledamo žebrajočega »rožni venec« najrazličnejših imen bolezni in številk na predimenzioniranem »prestolu« (dvosedu in divanu obenem) sredi prizorišča, od koder mu noge pozneje kdaj smešno zabingljajo kot nebogljenemu otroku na previsokem sedežu in kjer mu nad glavo visi v pomoč trak z oprijemalnim obročem, s katerim si kdaj pomaga nazaj na sedež (obroč pa dvoumno asociira tudi na zanko nad potencialnim samomorilcem ter na svetniški sij nad podobami umrlih). Scenograf Branko Hojnik je v prvem delu nerealistično spojil interier z eksterierjem, saj je na levo ob ozki »brvi« nad odrom v nakazano hišo postavil drevo s poraslo krošnjo, v ospredju, nad zaprto odprtino za orkester, pa je razpršil »pahljačo« iz širokih, debelih in dolgih desk, ki se upogibajo pod težo protagonistov in tako pomenljivo sooblikujejo podtekst izrečenih replik.
V srečanjih z družinskimi člani (posebej s Toaneto in zvijačno Belino) prihaja na dan Arganov sladostrastni mazohizem, v razmerjih do hčere Angelike ter njegovih najetih lajševalcev bolezenskih tegob (zdravnik, notar) pa brezmejni egocentrizem in posledična slepota za dejansko stanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani