nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Tako je Semolič v slovensko poezijo po dolgem času pripeljal eno od »regionalnih konstant«, kar utegne na sodobnega bralca, vajenega moderne prostorske fluidnosti, delovati vabljivo pomirjujoče. A tu je še eden in še toplejši obliž na rano alienativnih občutij: pesnik, čeprav modernistično razrvan, kakor je treba (o čemer nas prepriča zadnja pesem Ravenala, v kateri se - potem, ko je čisto zares / poskusil napisati pesem z naslovom neolitik - znova odpravlja na begotno pot), se v poskusu prizemljitve giblje po robu mladostne starosvetnosti, opravilne starožitnosti, družinskega izročila, postav, ki so veljale v hiši mojega očeta. Toda Semoličevi Barjanski ognji, zapisani v formi počasnega in zbranega miselnega plivkanja, niso koketiranje z všečno nostalgijo časa ali melanholijo kraja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani