nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Ko se Katarina Stegnar mazohistično poškoduje, oblije bankovec z lastno krvjo in ga s tem poviša v nekakšen duchampovski ready-made, umetniški artefakt, ga s polja uporabnega katapultira v polje estetskega, lično uokviri in poskuša prodati na dražbi z nemogočo (provokativno) visoko izklicno ceno - med gledalci seveda naleti na prazen odmev.
Odtlej se podobe vrtijo: frajlica z v usta zatlačenimi bankovci se poročno zaobljubi tipu, ki jo je sprva odbijal, po izkušenju lagodnega življenja ob njem pa se je vanj nesmrtno zaljubila; bujna figura kompulzivne čistunke, ki sleherni bankovec očisti z vato in si ga, ker tudi denarnica ni sterilna, kot tampon vtakne na varno, v genitalije; adam, ki si po izstopu iz v srce razporejenih bankovcev oblepi stopala v bankovce in teritorializira svoj fetiš modnih čevljev, pa čeprav v njih komaj odkrevsa z odra; akterka, ki sklene pogajanja o dedovanju družinske hiše (po zgledu pasjih prijateljev v počepu) z
markiranjem svojega intimnega prostora, v katerega ni dostopa; podoba večnega otroka in absolutnega idealista, s cikličnimi nadstandardnimi fetiši in hkrati vrsto retoričnih vprašanj, ki ne peljejo nikamor.
Sicer pa se slika bistri v bolj in bolj koherentno celoto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani