nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Vrsta gledaliških rešitev v uprizoritvi je več kakor prepričljivih: podrobno razdelan kantorjevski zbor (Željko Hrs, Sabina Kogovšek, Marko Mlačnik, Romana Šalehar, Marinka Štern), »doma« v oblazinjeni omari (scenografa sta bila Damijan Cavazza in režiser, kostumograf Alan Hranitelj), njegova orkestracija ali njegovo lutkasto bingljanje v zvočnem limbu (skladatelj je bil Davor Herceg, koreografinja Tanja Zgonc); pa metafora barke oziroma njene kobilice kot še-ne-plovila, njegovega porajanja in možne prihodnosti; in končno Ivan Peternelj kot Kaspar. Postopek njegovega discipliniranja poteka tako na govorni kot telesni ravni: najprej mlahavo telo se v procesu prevzgoje »manekensko« izravnava in postane nosilec »kulture«, dokler se (ponovno) do kraja ne razgali in »zavrženo«, a osvobojeno ponikne v barkin skelet. Njegova »označevalna« struktura je krhka, neprilagojena, edina se zna čuditi, smejati, artaudovsko kričati; Peterneljev Kaspar je
rojen iz teme in tišine - in oboje v uprizoritev tudi nezmotljivo prinaša.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani