nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Vse je namreč tako »tu«, oprijemljivo in surovo, tako materiali (zemeljski, naturni, kot npr. priljubljen les, pa žica ali pločevina) kot oblike (od povsem funkcionalnih, denimo zabojev, prek simbolov, kakršen je npr. križ, do groteskno nadrealnih, pravih kantorjevskih »izumov« in strojev, kot npr. kombinacija fotoaparata in mitraljeza, pa gigantska mišelovka ali nahrbtnik). Elementi slikarstva in teatra se prepletajo, najsi gre za prazen okvir, ki poudarjeno čaka, da ga neka vsebina ponovno napolni, ali za mizanscenske kompozicije, v katerih se telesa, njihovi udi oziroma glave zgoščajo v likovno in »arhitektonsko« pretehtane sklad(b)e; to je princip, ki ga poznamo tudi v domačem gledališču, pri (izvirnem) Korunu ali (pogosto epigonskem) Freyu.
V Kantorjevem »mrtvem« gledališču (pri čemer ni treba izrecno zapisati, da njegovo gledališče udejanja eno izmed oblik boja proti smrti), kakor ga vidimo na razstavi, je kljub poudarjeni
ekspresivnosti figur (torej igralcev) in mizanscen (torej režije) nekaj ustavljenega, skrepenelega, nekaj, kar pripada nepovrnljivo minulemu, nekakšna »soba mojega otroštva, ki jo vedno znova sestavljam in vedno znova umira«, kot pravi sam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani