nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
V različnih kombinacijah, ki formalno povzemajo, abstrahirajo dramske situacijske možnosti baletne klasike v dialogu z zborom (v zadnjih dveh stavkih so v ospredju predvsem kombinacije s solisti Regino Križaj Babačić, Barbaro Križaj in Bernardom Courtotom de Bouteillerjem; v glavnem dobro izvedene), se balet konča z zgovornim finalnim akordom: štirje plesalci balerino (Tjaše Kmetec) s povzdigovalno gesto dvignejo kvišku, zbor pa jim sledi v finalni heroični sliki.
Če pri Balanchinovih koreografijah zaradi formalne čistosti dobimo odrski ekvivalent Degasevega slikarskega ciklusa baletnih plesalk, nekakšen reminiscenčen pejsaž nepovratne urejenosti in harmonije, s katerim svet danes nima nič več skupnega, nam Lifarjeva koreografija Favnovega popoldneva deluje preprosto - naivno, poleg tega, da je koreografsko šibka. Od baletnega Favna (Aleksander Zembrovski) v kontekstu sodobnega sveta in v postavitvi SNG Opere in baleta leta 2004 preprosto ne
more ostati dosti, saj je pojem libidinalne potence v preteklem stoletju na novo izumljen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani