nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
To je točka, na kateri režija s tempiranjem pomenljivih tišin za uzaveščenje lastne marionetne vloge pove več kot s plazom redundantnih besed (sugestivni Bojan Umek kot »novoreka« polni aktivist Vanč le drvi, za avtorefleksijo sredi stanja paradoksne svobode ni časa).
Predstava, ki seže v notranjo resničnost vidne situacije, ni v prvi vrsti medij beleženja zgodovine (najbližja temu je linija kostumov Mete Sever), še manj »absolutne kritike«, tudi slikanica v spomin na stare čase ne - prej eksemplarična alegorija o človeku kot potrošnem materialu, ki je revolucioniran in instrumentaliziran po (mili) volji ideološke zgodovine. Dobri sta epizodi Zvoneta Agreža kot razlastninjenega, a ne spodsekanega Medveda in Nade Božič kot prototipske zajedljive Farovške Roze, tudi Tina Gorenjak kot Volga; govorno brezhibna je Manca Ogorevc, David Čeh lovi tipizacijo uspešneža nove urbane birokratske elite.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani