nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Shakespearove 'historije' Julij Cezar v prevodu Milana Jesiha se režiser Dušan Jovanović loteva avtorsko - s prijemi, ki spominjajo na njegove uprizoritve Novakove Kasandre ali Troilusa in Kreside - in radikalno, s črtanjem množičnih, spektakelskih prizorov, ki ostanejo predvsem zvočno markirani, ter z odločno redukcijo dramskih oseb, ki jih odigra samo pet igralcev in igralka; razen Bruta odigrajo vsi po več, tudi do šest vlog. Osišče dogajanja je premaknjeno od javnega in zgodovinskega v intimno dramo; ne le zato, ker je Cezar umorjen že na sredini tragedije in se prikazuje, »deluje« le še kot duh, še bolj zato, ker ga v Jovanovićevem branju vidimo kot dekadentno, gizdalinsko, prav nič heroično pojavo, ki kliče po odstrelu, postane Brut glavna in edina oseba, njegova zla usoda in dileme pa korespondirajo s Hamletovimi, na kar nas opozarjajo tudi vzporedna branja obeh tragedij v gledališkem listu. Brut se nepremišljeno in naivno postavi v
službo politike, ki jo predstavlja skupina manipulantov, pri tem zapravi ves moralni kapital, zaradi katerega je izbran za vodjo politične alternative, končni efekt pa je še večje in brezsmiselno nasilje in vzpon novih uzurpatorjev oblasti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani