nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Nina Ivanič in Maja Končar se v besedilu slednje počutita domače in ga razigrata tako z lastno navzočnostjo kot tudi kot animatorki lutk psa in mačkona (delo Anje Dolenc). Pri tem z lahkoto prehajata iz ene vloge v drugo - preprosto snameta »mišji« klobuk in se prelevita v obe »zverini«, prvo (psa Olafa) prijazno, pravzaprav mišjega pomočnika, in drugo (mačkona Barabona) zlonamerno, tako rekoč neizogibno mišjo usodo. Čarobni prah, s katerim miški posujeta za zdaj še prazne Tinkarine dlesni, je tako prisrčna metafora za prijateljstvo in iznajdljivost, uprizorjena v pregledni odrski dinamiki in z logičnim prehajanjem iz enega žanra v drugega; pri tem sta igralkama v pomoč scenografska zasnova prizorišča kot - sicer nekoliko patinaste - poslikane »omarice« (Maja Ivanič) in - sicer nekoliko pop - glasbena podlaga (Miran Odobašič), pri čemer ob zavzetih otroških reakcijah na prvi ponovitvi izvajalcem lahko spregledamo, da mačkon kljub vsemu ni
videti tak balon, kot poje pesmica o njem, in da je spletka z jetrci pravzaprav odveč, saj je za uspeh celotne mišje ekspedicije odločilna zlasti značilna pasja (pre)moč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani