nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Lovite ga, paž je še zmeraj živ!
Osumničen in onemogočan že pred Strahom in pogumom, ko niti lirike ni mogel objavljati, ker je bila preveč »ekspresionistična«, potem pa anatemiziran, javno zasramovan, zasledovan, prisluškovan, od tovarišije nenehno cinično zasmehovan in prebrisano izigravan - v takem nemogočem položaju je Kocbek postal nosilec večplastne resnice o svetu, v katerem smo živeli, zgodovinske in aktualne. In če ob objavi njegovih neavtoriziranih dnevnikov naletimo poleg skoraj klavstrofobične groze pred zoževanjem prostora za njegovo javno delovanje ter vse hujše osamitve tudi na mesta čudnih iluzij o svojih nekdanjih soborcih, takrat že trdih oblastnikih, ki bi vendarle zdaj zdaj morali spregledati, potem to lahko pripišemo še zmeraj trajajoči osvobodilni ekstazi, ki je bila močnejša od krute in banalne resničnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani