nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Točneje njegovih ready-mades: radikalnih intervencijah na področje umetnosti, ki jih najlepše odslikava njegova izjava iz leta 1966: »Nisem hotel, da bi me imeli za umetnika.« A. Erjavec se v želji, da bi orisal transformacije umetnosti od Duchampovega šoka novega do post- oziroma transavantgardnega šoka starega (če uporabimo lucidno oznako ameriškega teoretika postmodernizma Charlesa Jencksa) transverzalno dotika opusov treh avantgard: zgodovinske od futurizma do Černigoja in Kosovela; neoavantgarde npr. skupine OHO in postavantgarde oziroma retroavantgarde.
Konec umetnosti, ki je bodisi povezan s koncem metafizike (Vattimo) ali koncem totalitete (Welsch), ki je hkrati začetek postmodernizma, zariše Erjavec s paradoksom dejstva, da Hegel ni predvidel, da bo konec umetnosti utegnila povzročiti njena širitev, ne pa krčenje in izčrpavanje. Institucionalna teorija umetnosti (tako kot Arthur Danto) trdi, da danes ne »obstaja več noben razlog, da
bi mislili o umetnosti kot o nečem, kar ima napredujočo zgodovino«, da smo v postzgodovinskem obdobju umetnosti, v času kulturnega imperializma, preoblečenega v internacionalizem, Aleš Erjavec pa hkrati opozarja na krizo estetike kot filozofije umetnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani