nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Trdno zasidrano, »zabito« v tla, z občutkom lastne (specifične in realne) teže, z ostro začrtano mejo med menoj in teboj, med lastnim srepečim izrazom in gledalčevim pogledom »brez poželenja«. Za rahlo razliko od Brechta, ki želi gledalcu »dopovedati« epsko in dokumentarno resnico časa, gledališče v ničti točki niti ne pripoveduje niti ne izpoveduje nobene resnice, temveč močno in trdno, z grozljivim občutjem lastne postavljenosti na ta tla, ki se mu že v tem hipu neubranljivo spodmikajo, kot steber preprosto je.
Ta ontološki minimum je seveda modernistična fikcija, ki jo dinamika spektakelskih procesov prej ali slej postavi na laž.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani