nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Truffaut in Bogdanovich ljubezni do filma nista prenesla na svoje junake, temveč sta odražala lastne filmske obsesije, medtem ko Bertolucci svoje junake dobesedno prepoji s cinefilijo. Silovitost družbenih sprememb okrog njih jim onemogoča sanjarjenje (Kinoteka je zaradi demonstracij zaprta), realnost zanje ni opcija, zato so se prisiljeni zapreti v komuno, kjer si delajo lasten film; debatirajo, gredo se filmske kvize, uprizarjajo najljubše filmske sekvence (ljubezenski prizor med Johnom Gilbertom in Greto Garbo v Kraljici Kristini), prepirajo se okrog klasičnih dilem (kdo je večji, Keaton ali Chaplin?), med drugim se podajo v Louvre, kjer hočejo podreti šprinterski rekord, ki so ga v Godardovi Nesposobni bandi (1964) s tekom skozi hodnike muzeja postavili Anna Karina, Sami Frey in Claude Brasseur.
Sanjači, ekranizacija avtobiografskega romana The Holy Innocents Gilberta Adaira, so na trenutke morda pretirano romantično nostalgični, v
političnem statementu naivni in odcveteli, a le kdo lahko oporeka trenutkom Bertoluccijevega magičnega realizma, ki jih ilustrirajo črno-beli filmski odlomki?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani