nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Če je nekdo tako deklariran vernik kot Gibson, pripadnik tradicionalne sekte znotraj katoliške cerkve, ki slovi po antisemitskih izjavah (njegov oče meni, da je holokavst fikcija) in zavrača mnoge reforme drugega vatikanskega koncila (1962-65), potem pa rodi film, katerega edini namen je prikazovanje krvi, nasilja in gravža, potem - Bog pomagaj - mu ne pomaga niti papeževa izjava, da »je vse res bilo tako«.
Kristusov pasijon se izvrstno gleda kot grozljivka, revizija klasičnega »slasher filma«, v katerem religiozni fanatik običajno brutalno pobije in razreže kopico žrtev (morda daje Pasijon odgovor na vprašanje, zakaj so grozljivke vedno polne krščanskih konotacij), kot film o poslednjih dneh življenja Odrešitelja pa povsem spregleda denimo sporočilo ljubezni, razumevanja in upanja, da odsotnosti kakršne koli človeške kompleksnosti in miline sploh ne omenjam. Film v nekaj štorastih flash-backih hipno prikaže epizode iz Jezusovega življenja
(zadnja večerja, Jezus kot tesar ... in izumitelj mize!), nazadnje pa gledalca »omehča« s sentimentalnim efektom, ko Bog potoči kozmično solzo, da bi v epilogu dočakali še od mrtvih vstalega Jezusa, kako - posončen, naličen in spočit - ob zvokih akcijske koračnice stopa iz grobnice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani